the_lake_redoubt

Krepost

Prepozno je, prepozno, da bi si spet nadel masko: masko, ki skriva nasmešek in bodeči pogled zveri. Nikoli več se ne boš ločil od zavetja teme, da bi šel, odet v človeško kožo, stat med ljudi. Sedaj se te bojé in te mrzé. Ne spadaš v človeški svet; zapustiti moraš njihove predele, zvleči se v krošnje in debla krepkih dreves. Zbral boš srhljive kače in pokvečene ujede: pognal gomad v neslutečo oblesno vas. Krik, in jeklo v mesu zaječi. Naprej, dalje, preletite, preplazite prag njihovih pritlehnih domov in jih pograbite. Posekal si kržljavce; v taci je stiskano okrvavljeno orožje.

In kaj je to? Čemu, toda čemu zdaj po čilih robotnikih raztresate to grajevredno seme?

Priveden je zadnji uporniški velikaš. Na levi in desni strani ga pod pazduho držita doslej nevideni kreaturi; vse naokoli so se pojavila do tega trenutka neugledana bitja, zakaj dolgo so bivala v temnih lesovih, proč od osvetljenih, od katerih najizraziteje izstopa gozdni vojvod, držeč svojo rogovilasto čelado, stoječ pred poslednjim protivečim se omahljivcem – kakršen je celotni rod, h kateremu spada. V strahu pred zajetjem si je skušal vzeti življenje, o čemer med njegovimi rebri priča otožna ureznina, ki jo je njegova utrujenost zmogla poglobiti do rebra. Skrbno, od samega vladarja izbrani namestnik, popravivši si okrogla očala, taista očala, ki jih je ob mnogih prilikah poveličal v stražo, ki mu pred pogledi nevrednežev, tako se je prepričal, ščiti notranjo žarečino, si oddahne, saj napol padli izmučenec pred njim nosi črno pretvezo, ter brez kakršnekoli hibe v svojem glasu prebere obsodbo. Za njim stojita kraljevska dostojanstvenika, za tihimi, srepogledimi stotniki pa njegova v železo odeta, prav tako spokojna nepremična vojska; zlila se je s temnim ozadnjim gozdom, katerega obris je izrezalo temnorožnato nebo. In četudi je v obrazu izžlebljenega veljaka moč zapaziti drobcen odsev, so njegove oči že skorajda mrtve – brez žaru kot zemlja, in vsakdo bi verjel, da med mrtvimi ne leži niti ena sama oseba, v kateri je gorel razvneti plamen. In če bi vojvoda pogledal na njihove obraze le enkrat, bi jih za vedno označil za otroke zemlje in ne potomce zvezd. Ni časa za svečanosti. Ni časa za izumetničene oprave. »Kaj s teboj?« pred nebeškim kraljevim obličjem grome kapitan. »Da, nepojmljivo je tvoje preziranje naših poti,« v ozadju naprej bučijo besede obtožbe. Ustnici se groteskno razvlečeta in razgalita bodalasta podočnika. Občutek nerazblinljive mračnosti. Obsojenec umolkne, se zniža, nepremično se zagleda v tla in tako čaka na smrt. Njegov služabnik na odru ponori: ujeta žival v kletki, zbadana od zle usode, divje skače in kriči.

Upor je zlomljen. Pobesneli poživinjenci odvržejo orodja ter se razbežé. Tiho se bodo vrnili nazaj na delo – zdaj, ko se je s prividom njihove premoči končala prevzemajoča jih omama. Ob razoblačitvi plemenitaš upočasni, ja, skoraj ustavi konja, ter k svojim obrvem, hoteč s pomočjo zastrtja sončnih žarkov ugledati izrisanje pričakovanega razočaranja, privzdigne pet vzravnanih, v srebrno kovino odetih desnih prstov, pri čemer se mu razširita zenici, kajti naš fevdnik je dolžen, motreč konja, gledajoč tlačana, kako se oba s sklonjeno glavo, brez besed in na odrejenem mestu nepremično stoječ, predse bolščeč, pustita prevažati iz enega v drugi kraj, in ne dopuščajoč, da bi se zadnjega zgolj zastran njegovega izgleda, mnogo bolj z njegovim ujemajočega, štelo med njegov ponosni rod, katerega elementi takšnega ponižanja nikdar ne bi bili sposobni trpeti, robotnika ravno zaradi vnanje podobnosti, da bi ga približal živali, prikrajšati za zavest, tj. ugnesti tako, da bi ju lahko štel v isti red, zakaj nekdanje zrcalo se je vpričo bolj spodaj opisanega razsodnika, vplivajočega na podobo, ki jo v sebi prikazuje, skozi njeno kristalizacijo ogledovalcu spremenilo v nekaj, kar ga zastran v njem izrisujočih se drž, kretenj in izrazov več ne zrcali in mu je tuje.

Njegovo trpljenje je strahotnejše od muk deset tisoč glave množice. Kdo je ta okrutnež, ki te je nabodel na sulico, te zavihtel proti nebu, se ti zazrl v oči, zaman iskal le sebi poznano svetlino, nakar je počasi spustil rokó, ugledal je bil namreč praznino, in zdrsnil si tiho, z doslej neznanim razočaranjem v črnino.

Ne gre ga obsojati zgolj zaradi uzrtja tega, da nad robotniki dviguje svoj meč: ne poznate njegove poti, niste uzrli njegovih očes.

Izrazi plemenitaševe izvrstnosti, sledovi, ki jih na njegovem obrazu pušča njegova duševnost;

plemenitaš:

je oni, ki potiska kroglo naprej, levo, desno, nazaj in ki jo tudi kleše. Ne glede na to, ali na poti pobira ali pa orodja iz svoje zibelke prinaša, ta, kakor so v vsakem primeru brez očes, se v temi brez obzira na svojo učinkovitost sama brez vodnika vselej v krogu vrtijo, piskajo in spuščajo paro, dokler jih videči popotnik ne pobere, dokler nerodno ne obležijo.

Tisto nekaj, kar samostojno določa tvojo in njegovo lastno vrednost oziroma pripadnost temu ali onemu razredu; posamezne sposobnosti ali orodja prvak črpa iz svojega ali tujega ogrodja. Hudo osiromašeni prvak? – Nič manj pripadnik prvega razreda. Besede in orodja: same in sama vam samostojno ne bodo podarila neke nove vrednosti, ki bi se, razkrižavši niti predhodne, vlila v vašo kri, se vtkala v vaše meso.

Vzmet je, sila, sposobna spravljanja v gibanje.
Kopico prefinjenih orodij vihteči robotnik < goli plemenitaš, žar prvaške volje
Človek, ki trepljanje, vršeče se na njegovi glavi, smatra za žalitev in ki se odreče moči, če mostnina pomeni ugajanje množicam.
Samotni otok, ki ga obkrožajoče vode, bodisi takšne bodi drugačne, pa naj bodo mirne ali razburkane, nikoli ne spremenijo velikokrat pa pogoltnijo in v zameno uničijo.

Popolnoma sam je zmogel ostati na poti, vredni pokončnega človeka, kakor ni bil zapeljan od lepljivih zemeljskih čarov, ki odvračajo od razsvetljene poti in z lažnimi lučmi hrabrijo zatavanje v temo. O ti, vedno obstaja strah, da boš na poti do stolpnega vrha na koncu vsakega zavoja stopnic prisluhnil smehu poživaljencev ter se razgledal po njihovih sobanah, iz katerih svoje lovke razteguje zapeljivi vonj. Pomembno je, da pri vzpenjanju vedno gledaš le navzgor in se ne obotavljaš. In če te boginja podzemlja uroči in zvabi v vinsko klet, globoko pod stolp, potem skupaj z vinom svojo dušo izbljuvaj in tam tudi ostani.

Dve vrsti. — Od nekdaj sta obstajali dve vrsti ljudi: gospodarji in podaniki, prvaki in dolnjerazredneži. Prvaški red je danes v primerjavi z drugim, maso, sestavljeno iz posameznikov, ki jih je moč najti povsod in v izobilju, maloštevilen in raztresen. Zaradi silne medsebojne podobnosti so ljudje drugega reda pogrešljivi oziroma nadomestljivi, saj lahko vsakemu tovrstnemu človeku nemudoma najdemo ustreznika oziroma posameznika, ki se po samem bistvu od prejšnjega nikakor ne razlikuje – vsaj ne tam, kjer zares šteje.

Za ceno ostalega. — Ni življenja brez uničevanja, ni sreče brez trpljenja, ni lepega v odsotnosti studa. Strah … strah je tisto, kar jih žene k ohranjanju njihovih teles, in iskren, prosojen strah, ne vera – zakaj čemu v brezdušni pošasti saditi duhovne ideje – je en od bistvenih vzmetov tega stroja, ki ji pravimo država. Teptajte, govoriš dalje, teptajte jih, saj so, kakor zakonik življenja priča, zakaj vesolje se tako odvija, takšnemu ravnanju vsekakor zapisani. Utekočinjanje tisoč tisočev, in kasneje še stvarjanje groz, je en od zakonov, ki ga narava terja že od svojega samega rojstva, saj živa bitja preko razkrajanja drugih živih bitij zagotavljajo njen lastni obstoj.

Graja neke starešine: »Odpustite mladim njihove ostre besede, ko vendar želé, čeravno količkaj zaletavo, dokazati in izpostaviti svojo veljavo. Ne karajte jih, no, preostró, ko jih prevzamejo strasti, ne preklinjajte njihove duše, ko si z njimi zameglijo razum, da bi mu ušli – neulovljiv, nenajdljiv je tedaj. Raje se opomnimo: telo, četudi telo pokončnih rodov, je še vedno telo in zato pripada njima, življenju, zemlji.«

»Podobni sta, « si znotraj obzidja rekel svojemu plodu, ko si ga moral poslati v dolino, »ti obliki orehovih lupin. Toda poglej, v tej se skriva zlato,« prej si ju zavoljo prispodobe namreč odprl, »medtem ko v drugi vlada praznina. Ta se ravna po stkanih ji vzorcih in pravilih, prilivajoč olje na iluzijo njune enakosti. Podobna je torej mesecu: od nje se odbija človekova zavest: mesečevo svetlost vzrokuje samostojno sonce, in pripisovalo se mu je bilo enako naravo ter zmotno štelo med svetlobo izžarevajoča telesa. Poglej, njeni sledovi na tvojem obrazu, glej, ostra svetloba iz tvojih očes.«

Z utrudljivo bolečino se zamisliš, ko robotnika vpričo nekega otroka nežne starosti, ki mu v očigled njegove podobne zunanjosti še vedno pripisuje istovrstnost, prikrajšaš za omenjeno žarečino.

Protisunki, ki jih občutiš kot priča tlačenju brezzavestnih: prizadevanje škode živečemu živalskemu mesu, redkokdaj stvarem, ki sicer predstavljajo človeka ali žival, vendar ne oddajajo zadovoljivega, na človeške odzive spominjajočega odziva, vkolikor ne rodi bolj ali manj gotovega prepričanja o svoji nezlomljivi težnji po delovanju v škodo svojega deformatorja, ki mu pripisuje zmožnost občutenja bolečine, v večji ali manjši meri v njem izzove neprilično usmiljenje in milino: skrb za drugega ali skupnost, v kateri ima človek več možnosti za daljše življenje: ostalina iz nekega obroča v razvojni verigi življenja. Višje so živali razvite, bolj spominjajo na človekov izgled in temu ustrezno izzovejo več sočutja (medtem ko človeku kača predstavlja zelo umazano ogledalo, je steklo na gozdnem človečnjaku veliko čistejše, kar vam potemtakem dovoljuje, kakor se v njem deloma prepoznate, da mu pripisujete omejeno zavest), saj človeškim podobni odzivi na bičeve švrke proizvedejo iluzijo istovrstnosti.

In ti nisi nekdo, ki bi se naslajal ob golem stokanju svoje živine, kakor te k izvajanju nasilja žene potreba le takrat, ko mu dodeljuješ vlogi razvrščevalca in kaznovalca; kaznuješ torej takrat, ko se zaide in postopa proti tvojim tvorbam, izhajajočim iz tvoje ljubezni do iskrenosti in dovršenosti. Rad razgaljuješ in razvrščaš oblike; iščeš neukročenost, ta pa išče in nudi razlog za tvojo krutost.

Ti si razvrščevalec, razsojevalec ali nekdo, ki postavlja reči na njihovo ustrezno mesto, in si potemtakem v službi Lepote in Iskrenosti. Udrihaš po rečeh, ki, mirujoč v zavetju nočne negotovosti, počivajo na majavi in krhki podlagi. Trgaš očala in maske, obraze za njimi pa vlečeš iz megle in izpostavljaš ostrim žarkom sonca.

Postal je svoboden v trenutku, ko je prejel ključ, ki je visel na nasprotni steni njegove celice, k zapustitvi katere ga je gnala tista njegova inherentna dispozicija, ki se je oglasila zaradi spoznanega razločka med celicami in dogajanja na vnanjem področju: morebiti ko je v njegov odsek vdrla in bodisi po sosedovi ali njegovi celici udarila neka oseba, ki se je klatila po omenjenem neznanem, s tem pa je spoznal, da tisto, za kar se ga je s strani te osebe, s katero se je poistovetil, priznavalo, lastnosti, ki so mu želele biti pridane, niso odgovarjale njegovi samopodobi, ki jo je hotel obdržati tako v svoji kot tuji zavesti, in segel po nasilju. Zapor se tako, obvladavši, odgnavši ali zdržavši pritisk njemu podobnih klatežev, preobrazi tudi v njegovo domovanje, katerega neki določeni del postane njegovo gospostvo. Ob njegove celične rešetke pa so kmalu začele prihajati slonet majhne okrogle glave z vtisnjenimi zvedavimi obrazi milih potez, navdušujoč se nad tistim, kar je ležalo onstran njihovega bornega sveta. In ker je ta in oni plemenitaš s pripovedovanjem in opevanjem njihovih visokih umskih ali ročnih sposobnostih slovesu takih ljudi v svojih sovrstnikih pustil dober vtis, je nemajhno število gospodov odprlo vrata celic, da bi njihove sposobnosti mogle doživeti lepše izrabljanje, in še zlasti kralj, ki je zaukazal množične izpuste, spoznavši, da znanje, veščine in predvsem zvestoba marsikaterega tovrstnega posebneža, z radovoljnim srcem izkazujočega slepo pokorščino v zameno za dostop do višjih sfer, presega vse, kar mu more nuditi njegov resda istorodni, toda sedaj zlahka nadomestljivi vazal in morebitni oporekovalec. Zatrjevanja kot: »Poglejte, prejeli so plemenito izobrazbo in vedejo se kakor mi! Enaki so nam,« pa so starim spominom na vzroke njihovega prvotnega stanja dala tiho utoniti, in ujetniki so, v miru vkorakavši v tisto, kar si je bil gospodar, ko je še bil raziskoval neznano, z nasiljem vzpostavil, skoval in izklesal, da bi bilo ščitilo tako njega samega kot tudi prisvojeni odsek celic, sčasoma pridobili halje, stkane iz lastnosti in vrlin, pričakovanj in obveznosti, naslavljanj in nazivov, ki z njihovimi črepinjami nikakor niso in ne morejo biti zvezane, kajti zarod, ki ga je bil podjarmil prvi, zaradi svoje krvi, nezmožne rojstva odločnih, podjetnih elementov, ki bi ravnali kakor on in mu vsled svojih teženj in poskusov bodisi kot njegovi ekvivalenti nepremično zrli v oči bodi bili poslani pozlu, ne zmore naslikati nekega vzvišenega razreda, v katerem sicer odvezana čreda, oblečena v halje svojih pastirjev in živeča v njihovih hišah, ne vedoča, kakor je tuja njihovemu načinu življenja, čemu služijo v predalih nahajajoča se orodja, ki jih je gospodar nekoč prinašal na pašnik, govori, da so njihova znamenja in privzeta etiketa sama vir in pokazatelj gospodarske krvi.

Vsekakor se nisi sposoben vmisliti med ljudi, ki so jih bili podjarmili tvoji očetje, zato bi se odločil, vkolikor bi se moral ločiti od svojega stanu, za smrt. – Potomci gospodov, ki niso pripravljeni umreti za svoje dostojanstvo in podedovani gosposki položaj, niso pristni gospodarji in so potemtakem črepinjsko izrojeni. Ker so bili njihovi predniki odmaknjeni od lastnega življenja, se ga niso branili zastaviti: gospostvo ali smrt, a glej – neskrhljive življenjske niti kot živino gnanega tlačanstva, motri – v osrčju bede neskončno plimovanje njihove zalege. Gospodarjev zaničljivi odnos do lastnega življenja mora biti z njim nepreklicno zraščen in temu ustrezno stremi k ohranjanju razmerja njegov duh > življenje > živina. Njegovo telo je njegova last in pripada njemu samemu, kakor ga je v odgovor na poizkus tuje prisvojitve pripravljen utekočiniti, tlačanovo telo pa je pred njegovim prihodom pripadalo naravi. Kaj je on? On je samega sebe zavedajoča se kreatura, čigar očesi sta pritrjeni na gosposke možgane; skozi njih se izpolni tisto, k čemur teži sam Duh: k dominiranju nad naravo. Kaj so gosposki možgani? Možgani, ki svojemu imetniku zunanji svet prevajajo na način, da ne trpi njemu namenjenega poživaljenja, torej tisti možganski ustroj, zahvaljujoč kateremu preko njega prevajajoča se zavest zaradi njegove zadostno visoke razvitosti skupaj z dejstvom tega prežemanja rodi jaz, ki ne prenese, da bi se materializirala tista misel, v kateri svojo osebo gleda trpeti misel na takšno predstavo, kakršno jo zaradi nekega njenega dejanja, ki ga prej omenjeni jaz gleda kot na nekaj, česar kot takšen ni sposoben storiti, imajo o njej ljudje, ki jo smatrajo za nekaj, kar se od njihovih razlikuje v samem bistvu, in ki ji jo sporočijo s kretnjami in besedami ali z njihovimi efekti ter ki jih ta sam jaz smatra za nekaj, kar se od njega v samem bistvu ne razlikuje – zaradi dejanja, ki je po tem odmiku od življenja, po tem vzponu do tega obroča v življenjski verigi in po sodbah bolj zgoraj omenjenega sodnika prejelo takšne lastnosti, kakršne so mu priznavane s strani ljudi, ki so dosegli omenjeni vzpon in prestali smrtno preizkušnjo. Roparski posiljevalec je nesnovnosti torej prisegel brezpogojno pokorščino, želeč ugajati in potešiti duhovnega opazovalca.

Od tod nepismene noblese pravica, da deli sodbo nad svojo podjarmljeno robotniško skupnostjo, pa naj ta sestaja še iz tako sposobnih glav, kajti hitro učeča se črepinja mora kljub svoji uporabnosti, ki jo črpa in uveljavlja gospodar, brez dejstva zvezanosti s to prirojeno dispozicijo ostajati nedeležna tej pritikajočih prav.

Vladanje in deljenje pravice s strani zemljiške gospode upravičuje dejstvo njene prevlade, torej to, da so ji njeni podjarmljenci v zameno za ohranitev svojega življenja predali lastno telo in z njim njegovo delo. In kljub svojemu neizzvenljivemu stokanju, sicer prešibkemu, da bi preglasilo željo po razplajanju, ne zmorejo prerezati svojih življenjskih niti. Ker pa gospodarju takšna telesa predstavljajo vir dohodka, je z njimi primoran obzirno ravnati. Zatrjevati: »Vsako delo je častno,« ne more biti drugega kot odgovor na trepetanje ob misli na akt samouničenja ali smrti, ki sledi izjalovljenemu vstanku.

V primeru, da bi se v tujih mislih začel izrisovati poživinjen, boš stremel za tem, da se v njih takšna podoba izbriše skozi niz dejanj, vrednih pokončnega človeka, ali pa boš takšne glave ugonobil bodi po zlu poslal samega sebe; odlašanje in dolga, blatna pot te razjedata, rane pa krpata s pomilovanja vrednim žolčem; vse ostalo je postranskega pomena. In naj bo ta ali ona sposobnost ali veščina še tako velika in redka, umazana mora stati v senci gnusa, ki ga je priklical živinski značaj.

Malozavedna množica milih in zoprnih obraznih izrazov je prišla ven: živina v obliki krave in vola, ovce in osla, krotkih in besnih debelih psov, in medtem ko so eni od zadnjih primerni za dresiranje, je treba druge zavoljo varnosti ostalih nemudoma pokončati.

A: Toda čemu jih kličeš poživaljenci? B: Ker je poživaljenost njihova bistvena lastnost. A: In kako si jo odkril? Mar so ti jo sporočili? B: Razkrilo jo je nasilje. A: In kako je do prišlo do njega? Oziroma raje povej, kako je prišlo do [kristalizacije] tega odmika od življenja? B: [Občutek vzvišenosti in iz njega nastali čut za čast in dostojanstvo:] Človeka od živali nezmotljivo in temeljito oddvaja tista sposobnost, s katero je prvi prodrl v svet misli in iz njega potegoval umišljenine, vtiskujoč jih v materijo. Gospodovanje živini, igranje vloge arbitra o tem, koliko glav mora živeti ali umreti, organiziranje, skrb in izkazovana jim ubogljivost je možem določenih rodov poklanjala nenavadno prijeten občutek vzvišenosti nad naravo, ki so ga vsekakor želeli avgmentirati, razumevajoč, kakšnega slovesa bodo deležni, če si prisvojijo toliko in toliko živadi, bogastva in območij, videč se v tujih mislih veličastne, in ki so bili za razliko od drugih za to pripravljeni zastaviti lastno življenje, za kar so nekateri elementi za ta smoter prej ustvarjene zveze ob osebnem porazu znabiti moledovali, toda na kar se je po splošni zmagi in sledečih pripravah na tovrstna prisvajanja, in kar je bilo med pogovori priklicano v spomin kot očitek tistim, ki so na ta način obdržali življenje, začelo gledati kot na nekaj grajevrednega, medtem ko se je ponosno vedenje vpričo očitni smrti, ki je postalo duhovni vzorec oziroma neki umišljeni objekt, ki je terjal podrejanje in spoštovanje, smatralo za višek bojevnikove slave. – Kri za pred tvojimi nesnovnimi očmi lebdečo nesnovno sliko!

Potem ko so oči daljnih prednikov končno prenehala zreti mater zemljo in namesto tega začela odsevati nebesa, je življenje, ki ga je po penetraciji sončnega žarka povrgla zemlja, končno doseglo svojo zrelo dobo. Človek je postal vzvišena kreatura: bitje neba in zvezd.

Vzvišenost duhovnega sveta nad tostranskim; motrenje v duhu in vsiljevanje v njem sestavljenih objektov v izkrivljeno ozadje. Pustiti kraju svoj pečat, vklesati mu formo, ki še dolgo časa po izginotju svojih avtorjev ukrivlja obdajajočo jo naravo; materializirati v nesnovnosti lebdeče oblike. Pojavitev visoko proti nebu težečih, okolico bremenečih, vse okoli sebe proti sebi privlačujočih, vse oči proti sebi usmerjajočih impozantnosti; v primerjavi s puščanjem plitvo ugreznjenih stopinj, ki jih more že naslednji dan sprati dež. Želja po ukrivljanju sveta, hotenje po čim večjem vplivanju na obkrožajočo te naravo, da bi okolico povzdignil na tebe vredno stopnjo, in ne moreš preko želje ukrivljanja, kajti tako se ti zdi pojmljivo in pošteno. Naj človek s snovnima očesoma motri zunanjost, medtem ko z notranjima na njeno platno postavlja načrtovane oblike, podobno kot bo delala njegova roka, namreč vpisovala v njo na njih spominjajoče udejanitve.

Preko človeških rok se na zemeljsko platno prevaja duh; iz človekove vzvišenosti nad vsem obkrožajočim, k čemur, ko spusti očesi navzdol od oprsja do stopal, ali pa jih obrne proti dlanema, seveda spada tudi njegov nosilec, je pognal branik.