the_lake_redoubt

Kaj je plemstvo in na kakšnih temeljih mu gre graditi trdnjavo

Zmagal bo človek, ki je zagledan v nesnovnost. Takšna vdanost takšnemu nenaravnemu objektu, ki opazovalčevo telo tako v primeru njegovega verjetnega preživetja kot tudi neizogibne smrti obdrži na bojnem polju. — Bodoč podvržen najvišjemu zakonu narave, robotnik za ohranitev svojega življenja zakrivi najnizkotnejši izraz neizrekljivosti, medtem ko je svet misli tako prevzel tvoje notranje oko, da kraljuje tvojemu telesu, in zaradi neke slike v tem nadnaravnem predelu bo človek kljub neizbežnemu porazu ostal na bojišču. Svet misli pronica skozi človeka in dominira živo naravo. Za človeka se ne spodobi, da bi bil hvaležen za dejstvo svojega rojstva, temveč, vkolikor se je sprijaznil s svojo mesnato kletko, za sposobnosti, ki mu ta zemeljski zapor pomagajo karseda ukriviti in preoblikovati, da bi se vsaj približeval nekemu videzu navidezne spodobnosti.

Duh preko človeških rok naravo zbada kakor trn. Tlačitelji, deformatorji in udarjači matere narave, s tveganjem svojega življenja med takšnim udejstvovanjem pokažete, da stojite nad njim, medtem ko podrejenost množice in njena pohlevnost izpričujeta njeno nepripravljenost do rezanja lastnih življenskih niti, četudi premazanih z bedo in ponižanjem, ki pa se pravzaprav odsevata le od plemenitih očes. Ti, k njej spadajoči, umakni se, podli tlačan. Kaj praviš, da nisi tlačan? Tak si se vendar rodil, v okvir sklonjenega tlačana si se pravzaprav skotil. Njegovo kri si torej prejel, od svojih poživinjenih prednikov v celoti jo vzel. Zakaj množice vendar ne morejo predstavljati nedrij, ki bi po vulgarnem semenu od časa do časa in zaradi neke naključbe – kot da bi ga po sprejetju pretvorila v primarno materijo – splavila neki blagorodni plod.

Nasilje tako ni drugega kot najzanesljivejše sredstvo za ločevanje plemstva od neplemstva: po njegovi preizkušnji bo razkrita človekova vrednost, in človek, ki svoje življenje, svoje golo življenje, ne imajoč pred očmi nekega višjega smotra, ki mu iz upanja, da mu bo vztrajanje pri življenju zavoljo bodi služenja bogu bodi udejanitve kakšne zamisli ali prevzema tuje sramote na lastno osebo, prislužilo neko posmrtno ali tostransko spoštovanje, obdrži v zameno za neko nezamisljivo dejanje, si zasluži temu ustrezni družbeni položaj; gre za misel, v kateri se njena priča vidi kot neki objekt, ki se mu po smrti njenega telesa ali njegovem mučenju s strani tistih ljudi, ki bodo imeli korist od njenega žrtvovanja, namenja omenjeno čislanje. Zdaj pa naj tebi izruvajo oči, naj te žgejo z razbeljenim železom, ostajal boš zvest svojemu naravnemu dostojanstvu, svoji težnji po materializiranju umišljenega prizora, v katerem ti tako vrstniki kot podrejenci izkazujejo pripadajoče ti spoštovanje.

Prav tako je potemtakem nesmiselno vpraševati, ali ima lahko nekdo, ki razume, si naslika ter vidi odvratnosti tega sveta, nekdo, ki zanjo ve, med ljudmi namreč spoznavši gnusobo, neko čisto srce. Ali bi moral za posedovanje čistega srca živeti v popolni samoti, daleč stran od kakršnegakoli človeškega stika, in nazadnje, ali človek, končno spregledavši globočine človeške nesnage, sam ne postane umazan in izkrivljen. Lepoto ali gnus vendar razkrijejo nasilna dejanja, potem ko človekovo notranjost obrnejo navzven.

Mase, krdela, opita z razgledom na svoj obseg in množino, so vsekakor sposobna izvajati nasilje, kadar se jih čezmerno ožame – in tudi štirinoga živina se prav tako upre in brca, ko se od nje terja preveliko delo, toda v primeru poraza in zajetja bi v zameno za ohranitev svojega življenja sprejela dosmrtno robotništvo. Človek, ki si je gospostvo priboril zato, ker se je zavedal svoje neprekosljive moči, toda ki se je po trčenju ob neko višjo sklonil in hlapčeval, človek, ki se po porazu zateče na obpotno njivo, kjer moleduje za svoje življenje tako, da z obrnjenim orožjem grebe po zemlji … – ne gre torej za to, dragi pretepač, da trpinčiš šibkejše, temveč za to, da bi se pustil penetrirati neki večji moči.

Pravi zmagovalec si ti, čigar notranji očesi bosta tik pred tvojo smrtjo zrla prizor bodi nekega objekta, ki uspešno sprejme krvno žrtev tvojega telesa, bodi le-tega samega, ki mu je izkazovano ustrezno ti spoštovanje.

S svojimi obupanimi vzdihi se sama narava podobno kot mesnato telo brezzavestno trudi izločiti bodeči trn oziroma tlačiteljska znamenja, ki so po človekovem prihodu sestavljane v nesnovnosti in s pomočjo njegovih rok verno odtiskovane v naravo.

Neki objekt iz sveta misli na svojega občudovalca vpliva do te mere, da potlači njegov samoohranitveni nagon: triumf onstranosti nad naravo. Objekti iz sveta misli, vplivajoč na svoje sprejemnike, preko njihovih rok naravi storijo tisto, česar ji nosilci možganov, nedovzetnih za nesnovni svet, niso sposobni. Krhka roka človekova je po njegovem vstopu v svet misli postala nevarnejša tako od najtršega rogovja kot od najjedkejšega strupa.

Dušeč usta matere narave, posodo nekega nesnovnega objekta polniš s počasi izlivajočo se krvjo svojega telesa. Življenje svojega telesa razpenjaš nad brezdnom smrti, nad to črnino, kamor si se zdajzdaj pripravljen pognati.

Stokanje narave je sledilo človekovemu povratku iz sveta misli – tebi, ki te privlači zven in sila hudih strel, tebi, ki si preko donenja topov, preko uničevanja in smrti utiraš pot do lepote in iskrenosti.

Bolj duhoven boš želel izpasti, težji bodo morali biti tvoji koraki, ki jih boš kakor hodeči polbog vtiskoval temu svetu, z njimi pa se bo večala oddaljenost od krotkosti in tihosti, ki ju radi zagovarjajo hudobni jeziki. Pustiti svoj pečat, odtis na tem svetu, pokazati, da je po njem stopal rod z oblakov: pol zverine, pol duhovini.

Izrojevalna veriga. — Duh in materija: nespremenljivost prvega, neskončno ponavljanje druge; tekmujeta za človeka; preko prisvojitve za nadnaravni svet dovzetnih kreatur prvi vanjo vnaša svoja znamenja, kot da bi preko človeka, ki je hkrati sel in opazovalec, želel povedati: »Glejte me, mojo vsemogočnost in povsodnost, lastim si vse.« Naj bo človek bič in meč, ki onstranstvu služi tako, da obvladuje in posiljuje naravo, naj v materijo vtiskuje duhovnost in naj prva nosi njene izraze. Kaj boli mater naravo? Da je njenega nedoletnega otroka ugrabil duh, potem ko ga je očaral do te mere, da je zaradi njega preskočil ograjo njenega dvorišča.

Ljudem nimaš veliko povedati, jim pa zato raje ponudiš vino. – Sedaj se lahko posvetiš važnim zadevam in ni ti treba z njimi ostati v podzemeljski kleti, kjer bi se moral opiti, da bi zbral moči in se poslovil od njihovih nasmejanih obrazov. Na tak način se izogneš kalitvi dobro zasluženega počitka in nihče te ne bo navsezgodaj vlekel s pernic na morišče.

Potemtakem si pravilno vztrajal in primerno ravnal, ko si zavrgel čaše, ki so se jih dotaknili vulgarni jeziki, kakor se pitje vode iz napajalnika ne spodobi. Zdaj pa si boš naslikal kres, ob katerem se opeva božanstvo, ki oddaja močan, z izrazito ženstvenostjo obarvani glas: »Ponoči so pokvečenci močnejši od belih angelov.« Hodijo v krogu z rdečim strašilom v sredini. Le-to obljublja mehke pernice, pred oči utopljenega leska slika počrnele bele zidove. Veselijo se in pojejo, zanemarjajoč dnevno delo. Vse njeno početje sestoji iz obsedenega bolščanja v velikanski ogenj, ki ga hranijo vaški stoli, mize in vrata, ter mešanje zraka, ki ga komajda povzroča njeno počasno kolo. V daljavi se oglasi rog: da ob zemljo vrže pokorne in bojazljive, da obsije in izpostavi hrabre in kljubovalne. Njegov lastnik se je med približevanjem nenadoma spomnil nedavnega, z vinom obarvanega pogovora, ki je vseboval tale vzklik: »Bodi vzrok takšnega terorja, da začnejo žreti svoj lastni zarod.« – »Všeč mi je bila ideja, zdaj pa se smejem grozi, ki se mi odvija pred notranjima očesoma,« je samemu sebi nanj glasno odvrnil, ponavljajoč njegov drobec, ki mu je sledil smeh in stokanje miz, po katerih so udrihale pesti, usklajujoč se z izbljuvki gobcev. Napadla ga je glasovna misel: »Bodi gnojilo zeleni jasi, in ti, posrkaj človeka, ko se po tebi opoteka. Angeli, podarite mu vaš glas – da ga bo sotrpin raztrgal iz zavisti.« Nepoučene priče, nedolžne oči, ki ga po graje vrednem tolmačenju gledajo hraniti zlo, mu prinesejo, kakor se v njihovih mislih izriše kot pošast, največ bolečine.

Množica postane prikupna šele, ko jo prežema strah, v tla usmerjeni pogledi pa bodo iz tebe izzvali dobrodelni čin.

V tej skupnosti, katere oblika in značaj temeljita na odnosu med podjarmljenci in gospodarji, ki ga je uvedla zveza s smrtjo spoprijateljenih mož, s smrtjo, ki je bila imenovana za edino stvarno preizkuševalko, zakonodajalko in podeljevalko pravic in privilegijev, ne gre zate, posameznik, temveč za lepoto, vzvišenost in moč, za spoštovanje nenapisanih pravil dostojnega vedenja oziroma za ostajanje v predelih žlebú plemenitosti.

Ko si prišel v stik z ljudmi malih okroglih glav, vse do danes po zemlji praskajočimi tako neutrudno, da žgočim žarkom pustijo do razbolelosti penetrirati svojo kožo, si začel spoznavati, zavevši se lastne večvrednosti, nad njimi zavladavši, resnično višino svojega porekla, kar te je skozi njegovo naglaševanje, vodeče v stvaritev družbenih redov in predpravic, napravilo ošabnega.

Serafska skaženost. — Živela je kraljica večno zaspanih sivih oči; rada se je v goščavi svojega vrta zadrževala, vsakič hodila v spremstvu zakrivajočih rok, vsakič njen prihod najavile so ropotanje in činele; od davnega kljub svoji nedostopnosti veljala za mehkosrčno. Na vrtno čajno mizo sta se z zidu spustili vsiljivki: ubožici nista želeli drugega, kakor ugledati njeno bledo obličje, in ker njenega zgroženega obraza ni zakrival plameneči nebeški ogenj, ju je dala obesiti. Mar so angeli, četudi še tako redko ugledani, nagnjeni k temu, da svoje podobe nudijo kot pašnike za nabreknjene oči? Le-te so kakor debele črne muhe in ne gre jih spuščati po površini njenega bledega telesa. Primerjaj sonce, ki odklanja, da bi se na njem pasle oči, z za njih prijaznim in vabljivim mesecem.

Nemara te je vulgarna kri zares nekoliko izžlebila, vendar pa ne smeš tajiti svojega porekla, saj se tudi črvivemu jabolku priznava, da je padlo z drevesa.

Naglaševalo se je razlike v človeški vrsti, katere sliko sestavljajo nešteti brezlični elementi in v njih vmešani velikani, ki so za razliko od večno iščočih, nemirnih oči, značilnih za k zemlji sklonjene rodove, deležni zaprtih vek in spokojnega obličja, kot da s sklenjenimi rokami ležé v grobu.

Mrak se je zgostil: levo in desno gledamo poganjati, sto za stotimi, čudne, strupene glive, katerih razkrojevalna snov izpusti kratek, toda rezek zvok, ki omrtviči občinstvo. Podoben je piku velike, studljive ose: preseneti, zaboli in povzroči močno nabuhlo, zoprno oteklino; celo priklene na posteljo, vendar takoj ko izgine, izgine tudi spomin na nesrečni pripetljaj. Vse je manjše, vse zasenčeno od starodavne rastline, na vejah katere se sveti toliko nepokvarljivih plodov. Človeška noga potepta kužno zajedavko. Nobena sekira ne podre omenjene rastline, le v njeno deblo vseka, da vsekrižem ležijo zaceljive plitve vrezine.

Zabavljivec ljudstva: »Ni sprave med svetostjo vsakega človeškega življenja in ljubeznijo do Zemlje ter njenih plodov. Ob prizoru maščevanja narave nad ljudmi, nevrednimi življenja, ki se skrivajo za absolutnimi človekovimi pravicami in v njej begajo ravnovesje, se občuti radost.« – Vulgarnež visokih govorniških sposobnosti, ki si ga je množica postavila za laskajočega malika.

Penetriranci bodi po meču ali besedi: pasivni, sedeči elementi oziroma statična, nespremenljiva podlaga, ki čaka, da ji mimoidoči (prehodni ljudje) vbrizgajo polnilo. – Dokler je njihovo število obvladljivo, dokler vlada trda roka pokončnega rodu, se bo robotnik ravnal po vzorcu, ki so mu ga stkali drugi. Čez čas, ko oblast le-teh ponikne, ko smrčki prenehajo zaznavati moč, ki jih je krotila, in ko se mesto na koži, kamor jim je bilo odtisnjeno njihovo znamenje, do nerazpoznavnosti zaraste, se brezstidni človečnjak, zgubivši vse priučene nazore, vrne v svoje naravno, v času zledenelo stanje, zapuščino njegovih bivših gospodarjev pa razgradijo ovijalke.

V mestnih strojih med koleščki počivajo nedelujoče velikanske vzmeti: zdi se, kot da so izdelovalcu stroja padle iz rok: stara napaka tistega, ki ga je pognal v tek. Stroj se jih je slabo poslužil ali pa jih preprosto odpisal, popolnoma preoblikoval, iz njih napravil na tisoče majhnih vijakov in obročev, in na njeni površini, površini takšnih vzmeti, sta se mešala prah in težko olje, polzeče z neutrudno obračajočih se kolesc.

Pogrebni sprevod ali gonja v tovarno zla. — Procesija brez obrazov, ki jo kazi velikanska vzmet. Nič ne de, tok jo je že pogoltnil; slej ko prej dospe do tovarne, kjer bo na neštetih mestih prelomljena, iznakažena, predelana v majhna, ustreznejša gonilna sredstva.

Mravlje kričijo: »Ne zatiraj!« ko se odrivajo, ko druga drugo v zemljo porivajo.

Ljubimo dež, ker upamo, da pride dan, ko se končno ne izlije: da naraslo vodovje udari mravljišča, jih z enim sunkom zravna in zalije. Občudujemo noč, ker verujemo, da je enkrat žarek sonca ne prebode in prežene, da zemlje več ne obsije, njenega blata nahrani in razkrije.

Ob vsakem pogledu na človekovo lupino bi te morala prevzeti nepopisljiva osuplost, nepredstavljivo strašnejša od občutka, ki te prežme ob motrenju zalege dveh spačkov, in ki bi čez čas prešla v žalost, saj ne bi mogel razumeti, zakaj bi duhu ustrezala takšna krhka, oko begajoča kletka, še posebej ko bi njeno meso primerjal s prelepimi, svetlobo oddajajočimi snovmi, ki bi Ga bile vrednejše in ki bi Njegovim zastopnikom vsekakor bolj odgovarjale. Edini bog je bil za svojo podobo brskal po blatu – čemu je bil stal za takšnim pomilovanja vrednim dejanjem?

Sicer pa se grdo sonce vsako jutro vrne, da s svojimi razžarjenimi bodali obsije – namesto da bi do smrti razbelilo – zemeljske priskutnosti. Izkazovati spoštovanje do svoje, četudi še tako studljive lupine, in v njej vztrajati vse dokler se njena ura ne isteče? Kreposten je oni, ki je nikoli ne opsuje in ki kljub težkim okoliščinam ohrani pokončno držo in stopi črni vosek, ki se je zgostil okoli njegove žarečine.

A: »Opomnimo se, da moramo biti hvaležni za srečo, ki nam omogoča, da z drugimi ljudmi občudujemo in se nasmihamo zemeljski lepoti, na vse, kar je hladno, mrko in otožno, pa se ne ozirajmo. In kakor smo se danes tako se tudi jutri nadejajmo toplega smehljajočega se obraza, ki nam ga lahko naklonijo samo ljudje, ki jih prežemajo pozitivne misli.«