66
Somračni človek ali nekdo, ki najde in potrka na prava vrata, ki pa se mu ne odpró. Nekdo, ki skozi okno opazuje gostijo in posnema jedčeve manire in nekdo, ki navkljub svoji sposobnosti, da se zlahka zlije z množico, kakor je v njem vmešanega zadosti zemeljskega blata, razpozna in ceni tvoje duhovne dispozicije in ki zmore ostati nad gladino neobsijanega močvirja, vendar ki ga množica, kadar se znajde sam, ko jedčev vpliv izgine in ker ni kamniti otok, izdleti po svojem okusu.
67
Ni znano, zakaj bi človek soljudem odprl pogled na žar, ki ga ogreva, da bi ga mogli do umirajočih isker opljuvati in ukrasti, potem ko bi mu izmaknili stol in ga pokončali. V tvojih očeh ljudje postanejo zlobni, ko se morajo obračati med njimi, brez svojega svojega zatočišča, kamor bi se lahko pred njimi umaknila. Zasovraži jih. Motri jih s pristnim srdom. Kolikokrat si v svoji odmaknjenosti povzdvigoval prostaka, le da si ob prvem koraku v dolino hrepenel po ponovnem umiku v samoto.
68
Izliv razumnikove sentimentalnosti na notno črtovje in oder: ljudje cenijo njegovo sposobnost hlinjenja čustev? Svetovno prizorišče: ljudje občudujejo sosedovo visoko zmožnost fingiranja občutij? Zahajanje v gledališče kot izraz ženstvene družbe, kajti ženstvene osebe, hiteče v gledališče ohranjat masko izkrivljene vzvišenosti, se ljubijo pretvarjati in si nadevati maske. Dovolj ti je evforičnih, izumetničenih pravičnikov, njihove maske, njihove svetlikajoče se gladke folije, v katero so oviti. S prahom zapolnjene ureznine na ponosno razgaljenem obličju, skrivajočem zlatno sredino, pa sam imaš.
69
O nespodobnosti glasbe. — Kadar se želi predati lepim, melanholičnim melodijam, naj se jim preda v samoti, saj je mimoidočim ali neprijetno opazovati vinjeno osebo ali pa jo zasmehujejo. Kadar človek napiše lepo in melanholično melodijo, naj jo zadrži zase, saj je ponujanje vina s strani opitega nelepo. Nelagodno je prisostvovati izlivu čustev, pa naj se precedijo skozi še tako fin filter.
70
Zakaj potrebujete njegov odgovor? Mar ne bi ličil na neolikanca, ki s svojimi vulgarizmi obmeče opotekajočega se grobijana? Mar ne bi spominjal na vlačugo, ki svoje telo razdaja za piškav denar? Čemu bi ugodil vašim potrebam po odkritju duše druge osebe?
71
Kaj si ti? Mar nisi riba na suhem? Počasi trohneča, že davno izčrpana riba. Ta svet: delirij nekoga, ki umira … in njegova bitka z mrhovinarji. Nista si podobna, vešča. Drgni in drgni, razkrila boš strahotne temelje tisočerih obrazov, in ko bi se nekdo ohrabril, se odločil očistiti tvoje bistvo, bi te izdrgnil.
72
Človek ne greši, ko se nameni osvobodit od svojega v robotniški sloj ukleščenega telesa, zato se bo trpeči, ko bo presodil, da je grenkost okuševanega trpljenja neznosna, v spremstvu grenkih misli od njega tudi poslovil. Manjka nam spomina, zato ne moremo vedeti ali smo pristali na zemeljsko življenje ali smo žrtve samovoljnosti, in kakor nam podpis ni razodet, tako nismo obvezani pristati na služenje. In ni nečastno obdelovati polja z lastnima rokama, vkolikor na njima ne pusti svojega pečata, in gnati živino z lastnoročno ustvarjenim bičem na svoji zemlji: nevredno je živeti, kot živi drobnica, deliti z njo isto streho, ji dajati človeška imena in si uničevati nohte za istega gospodarja. Samomor človeka reši pred nepredstavljivim trpinčenjem, ki bi ga povzročile sline, cedeče se na njegovo lupino, ujeto v hlevu sredi bolščeče živine neprestano odprtih ust. In če pade na koleni, da bi pil iz napajalnika – izgubi človeškost in umre kot živina. Umre naj raje kot človek.
73
Sekunda občutka vzvišenosti ti je vendarle vrednejša od stoletne dobe pohlevnega dela. V primeru, da si primoran živeti na način, ki ne samo, da te ni vreden, temveč te celo ponižuje, to je izsiljuje tvoje preoblikovanje po tujem okusu, ga uniči zato, da bi doživel če še tako kratek trenutek vzpona nad samo življenje.
74
Zavrzi torej ta telesni plašč, z njim pa vso sramoto, ki se nahaja v njegovih žepih in raztrganinah. Notranji očesi se upirata in zgražata nad telesom, ki ju s seboj vleče motrit nespodobna dejanja: zlo je namreč tisto, čemur morata biti priča proti svoji volji, kakor sta privezana k temu mesnatemu sramotilnemu stebru.
75
Pekel je zemlja, njemu pripadajoči ljudje demoni in vešče, in nebesa dražijo: »Nisi doma.« In zares, padci so neopisljivo boleči, takšni, da roko silijo v raztrganje telesa. Hočeš pobegniti skozi špranjo, zakaj sedaj veš: zemlja te ukrivlja. Nenadoma trčiš ob jez, ki deluje kakor spona, pri življenju ohranjajoča tvojo lupino, tvojo lastno celico v zaporu. In zbral boš moči, da ga napočiš, da skozi špranjo steče kri in z njo, kot na rešilnem splavu, tvoja zavest.
76
Odpravi se med ljudstvo, ozri se naokoli in ugledal boš v njegovih besedah, kretnjah, obrazih in očeh blato, valeče se, kot para dvigajoče se iz njegove stoletja stare, nespremenljive krvi. Vse bi storilo, vse, da bi jo v svojih telesih zadržalo: njegova oblačila in še tako temeljita izobrazba so zgolj površinskost: hiša iz kart, pa naj bo še tako zapletena – ob udarcu pesti se bo sesula. Glej zdaj, kako so njegovi elementi na ukaz padli na zgornji ekstremiteti, da bi v zameno za obdržanje svojega življenja storili neizrekljivo dejanje. S studom prežeta družba kot zapuščina robotniškega osvobajanja. Žlahtni nesrečnik bo gnanje na tlako odbil, preprečil, da bi se njegova oseba v mislih drugih izrisala poživinjena, kajti storil bo samomor in s tem dokazal svojo človeškost. Vrni svojo sramoteno kri zemlji, o plemenitaš.
77
Postavi se sredi nekaj pripadnikov prostaškega sloja: ti bi začutili tvojo težnjo po ukrivljanju in prišlo bi do spremembe: bodisi do njihove ukrotitve, po kateri bi ti ovce, krave, osli začeli slediti in se odzivati na tvoje ukaze, bodi do tvojega smrtnega padca, ki bi ga vzrokovalo previsoko število pasjih elementov – kajti kako vulgaren, kako nizkoten in podel bi človek moral biti, da bi se vmesto pognanja lastnega telesa pozlu dal gnati kot živina? Vse ga je vredno, vse bi storil, samo da bi ga pri življenju obdržal, in ne samo to: pod takšnimi pogoji celo spravlja pod nebo nove rodove, da bi lahko tlačiteljem služili kot vir dela, toda ne da bi verjel v nujnost nekega tostranskega trpljenja za prejem posmrtne nagrade.
78
Svoje krvi še zdaleč niso pomislili razliti v zemljo, zakaj iz nje so bili od glave do pet. In ne gre jih spraševati o smislu porajanj novih nesrečnih zarodov, zakaj takšni morejo biti le v tvojih očeh.
79
V sobi. Le nadstropje nad peklom. — … Življenje je zaradi vročine neprijetno, vendar le-ta opominja, da bi lahko bilo še slabše. Pokukaj skozi špranjo. Ali vidiš norce? Velikan je med njimi. Pokoril je enega in postal eden izmed njih. Kleči. Sedaj prisluhni: ponavlja za njimi.
80
Tvoj nedostopni, nezlomljivi ponos se skriva v krogli neizmerno debelih zlatih sten, vendar pa tudi najmanjši trk izzove strašno donenje, ki te vsakokrat spravi v tihi bes.
81
Čeprav se tega ponavadi ne vidi, beseda zna hitro raniti najgloblje predele srca; kakor se hitro zameri, tako se hitro odpusti, vendar zlih besed srce nikoli ne iztrese. Res pa je, da veseli dogodek, ako prileti, prinese stanje burne blaženosti, kjer se s širokim nasmeškom odpusti tudi največjemu sovražniku, in, nasprotno, zel trenutek požene v brezdno, kjer se s parkljem in njegovimi pribočniki do hudodelca deli grozovito zamero. Hitro znate postati drobni in krhki v svoji samoti, toda ko vas prešine misel, da vas opazujejo ljudje, vas prevzame neznanska nezlomljiva volja do slepega kljubovanja temu svetu, njegovemu naraščaju, njegovim tisočletja starim vodilom. Vi ste oni, ki človeku z iskrenim, iskrivim nasmeškom in širokima očesoma pomagate ostati na poti, prežemajoč ga z neomajno vero v njegov lastni prav in obče dobro. In večkrat dnevno se zadržite pri takšni ali drugačni duhovni sliki ter si s pomočjo ustrezne nesnovne melodije pred notranje oči pričarate vam pogodno prigodo.
82
Zares nenavaden je ta red, kakor si morate pristriči krila in se izmaličiti, da bi lahko zaživeli med tistimi, ki so sklonjeni k prsti. Onim, ki se obvarujejo pred padcem, ne preostane drugega kot neki žalostni umik v pustinjo, kjer pa jim le trgoma uspe najti oazo odrešitve – samotno, nepopačeno mestece, ki jim dovoljuje, stalivši jim drobovne ledene kristale, da v samoti razprostrejo svoje ranjene, zmrznjene veje in jih prepustijo mehki svetlobi, da jih s svojim nežnim poljubljanjem ogreje in povrne v staro, pravo obliko.
83
Le sebi naj zver skuša zavladati. — »Jaz sem pošast, ki si zasluži biti spravljena na tla, z orokavičeno roko zadavljena in odložena v gozdu, da bi se ob plesu tisoč tisočev malih nog na meni gostile ostale zveri.« – Nenadna jutranja zdramitev v omotico ovite vesti. Čemu človeku jokati za zverjo? Naj bo njena smrt tako grozovita, kolikor je le mogoče.
84
O neprimernem prijateljstvu. — V nekem daljnem gozdu, skozi krošnje katerega žarki sonca redkoma obsijejo tla, je v majhnem grmu živel mlad stvor. Bal se je svoje osamljenosti, in kakor sta njegovo srce obdajala nezaupanje in prezir do sveta, tako sta mu trn in kopriva varovala pritlehno domovanje. – Gnezdenje nad zemljo sta bila lisičin in volkuljin dvor namreč prepovedala in smrtna kazen je doletela vsako krilato bitje, ki si je drznilo gnezditi nad glavami gospodaric. Nekega večera je tega stvora znova prevzel napad mučilne sramote. Sedel je in dal krili predse, da so se vroče solze ulile po obeh, in tako dejal svoji duši: »Ko se stara prijateljica, ki me vedno redkeje obiskuje, ob meni več ne prebudi in ko se kralj svetlobe umakne noči, pride nova prijateljica in me z nasprotne strani mize nepremično gleda v oči.« Črno obličje ga je razjedalo s kislimi solzami, vendar umirajočemu zlatnemu žaru za njegovimi očmi naposled uspe pregnati temno znanko. Nekega dne se poln zanosa odpravi v gozd, kjer sreča tri razposajene kožuharje. Ker ga ravno tedaj spremlja jasna prijateljica, se z njimi druži in zabava. Ko pa nagajivci opazijo njegovo posebnost, ga napadejo in mu odrežejo desno krilo. Nemočna pošast pobere krilo, z nežno otožnostjo za trenutek zavrne grozovitost, ki se ji je pripetila ter se začne umikati s prizorišča, ki ne bi smelo nikoli obstajati. Vse, kar je hudodelcem preostalo, je bila ustavitev srca še eni leteči svinji.
85
Oaza nenadkriljive drugosti, oaza nepremostljive podobnosti: iz obupa se na istem bregu v bližnji gozd kriči: »Ni mostu!« s prevarami samega sebe kažoč na nasprotnem. Ni mostu … – Ne gre metati ljubih ti reči, o nesrečnež, umetnin ali česa drugega z visokega obzidja, kajti tujec še tako skrbno spuščenega po vsej gotovosti ne bo ujel. In četudi bi pristale v njegovih rokah … – prizadela bi ga bolečina ulova.