91
Vzpostavi naj se tiho, hladno sožitje, sožitje zadržanih oči in očes, in tako ognju sovražnosti ne dati plapolati. Resnično, kadar je človek prisiljen trpeti neznosni vonj, ki ga oddajajo obdajajoči, svojemu obupanemu srcu, prežetemu z bridko grenčino, kdajpakdaj in po pravici dovoli tarnati in objokavati svojo usodo. Kadar blago srce zla sreča pahne v čeber prostaštva, mu grenka skustva, izvirajoča iz nedolžnega razdajanja njegove dobrote, stkejo bodikav ščit. Nisi pošast. Zlo s teboj ni zraščeno. Ljudem si namenil neizogibljive udarce le takrat, ko si se skozi nepregledno množico v svojem velikem mehurčku odločil prebiti na varno, opazujoč, kakor da se je bil upočasnil tok časa, reko ljudi. To so s strani tvoje osebe izrečene neprimerne žal besede, ki se jih ne bi smelo slišati.
92
Stati ob gozdnem potoku, odsevajočem mesečno svetlobo, in zastran lepote, kot v času zledenele, se za trenutek pozabi, da se jo še vedno motri izza očes lupine, ob katere nogah neslišno mrgoli soroden ji stud.
KONEC
Bartolomej Maussar