86
Pričujoča knjižica – žepna, kakor je namenjena popotnikom, in na žalost izbljuvana v nekem zakotnem in otožnem jeziku: kot okolišna pozidava nerazgradljive, neuničljive, nepremične stavbe, katere pojavitev ali, bolje rečeno, obisk je opisan bolj spodaj. Videnje, ki je zlasti zastran odraščanja v domu, katerega stenam se je odrekalo kakršnokoli odbijanje religioznih besed in simbole, ostajalo v ozadju, dokler ni dolgčas s svojimi mučenji izsilil za spoznanje bolj poglobljeno iskanje očal, sposobnih izostriti podrobnosti odvijanja našega obstoja.
87
Wéydos (podoba), *weyd- (videti), vedeti (je videti); ugledanje form kot edina oblika razodetja. Brezjazno uzrtje neke forme ali najvišja stopnja duhovnega gledanja. — Zrli smo, ko smo, potrkavši na vrata smrti leta dva tisoč osmega, ne spominjajoč se zemeljskega življenja, za trenutek prestopili onstranski prag, iz rdečih plošč sestoječo zgradbo, iz katere je morda na zemljo padla noblesa. Plošče, izklesane v skladnih merah, sestavljajo s črnine viseče osamljeno štiristolpno pravokotno obzidje. Bili smo ga zrli, toda ne skozi očesi človeka, v mislih izrisane reči do tega trenutka ne bivši drugega kot povezave med njegovimi raztresenimi sestavnimi elementi, ki jih ljudje ali posredniki med nesnovnim svetom in materijo v prvem prikličemo in ne vanj vtisnemo. Vstop v pekel: besnenje po ponovnem priklicu v življenje kot izraz ponižanja ali padca na zemeljska tla, nato zavedanje o izgubljenem in privajanje na kletko iz mesa in krvi – na trdo podlago, ki se jo mora zopet potipati. S posmrtnim nič, ki bi sicer moral biti nekaj neneizmuzljivega, kakor ne bi bil ne tisto, ne ono, ne to, ne tale, se naj razume zgoraj opisano stanje, stanje, ko smo se otresli mesnatega filtra: brezčutno motrenje nerazgradljivega, večnega in nepremičnega, opazovanje brez kakršnegakoli doživljanja čustev, ki se prevajajo po telesu in kakršna so znana na zemlji.
88
V onstranstvu miruje zgoraj opisana zgradba, h kateri stremi sleherna zavest. Življenje, težeče k temu, da se razvije do Tkalčeve oblike, napravivši pot od črva do človeške lupine, katere ustroj dovoljuje goščenje zavesti, teženj in pogledov, potrebnim onim, da bi jo materializirali, je doseglo točko, preko katere nikoli ne zaide; božje okončine kot osamljeni trn begajo naravo. Preko človeških rok se prevaja zavest, da v materijo vtisne nespremenljivo in neskončno, iz onstranstva izhajajočo neustvarjeno formo.
89
Onstran našega prostora smo bili priča rdeči zgradbi, in mar ne bi moral skozi eno od njenih oken s široko odprtima nepremičnima očesoma v vodoravno daljavo gledati Tkalec? In ker bi bil deležen spokojnega, trdnega zadovoljstva, kakor bi si sam sebi bil v takšno nezlomljivo zadoščenje, bi si ustvaril zrcalo, neko vsemirje, da bi se lahko v njem občudoval. Dal bi torej materiji izgnesti svoj motni odsev, življenje bi prežel z zavestjo, da bi mu izgradilo zemeljsko stavbo. Spreminjala bi se zdaj tadva nazaj v brezoblično kepasto glino, da bi za poslednjim zasanjano stvaril še en niz brezštetih ogledal.
90
K bolj zgoraj zapisanemu pa je treba žalostno pripomniti, da ker gre za neko osebno razodetje, se ga mora potisniti ob stran, in ne sme se ga vzeti za neko stvarno ploščad, ki bi sicer, viseč na nebesju, name storivši tako močan vtis, morala služiti za gradnjo k njej vijočih se stopnic.